Uspavanka Za Evo

Vsaka[G] zvezda na [E]nebu[A] zamiz[D]i,
      teta[G] Luna pri[E]kima,[A] se zasmej[D]i.
      Pog[G]asili[A] smo vse luc[B]i, da nasa [C]Eva lah[D]ko zas[G]pi.

      Vsaka zvezda na nebu zamizi,
      teta Luna prikima, se zasmeji.
      Pogasili smo vse luci, da nasa Eva lahko zaspi.

      Pa naj z[E]aspi, naj skrije svoje [D]trudne oci,
      pa naj z[E]aspi, da se malo sr[D]ce umiri
      in naj [G]sanja le o [A]lepih stvareh.
      Ko s[C]once zbudi jo, na ustih bo s[D]meh.

      Vsaka zvezda na nebu zamizi,
      Evin kuzek zalaja, se poslovi.
      V kraljestvo skratov, sanj in vil
      jo nese sila nevidnih  kril.

      In ze leti dalec proc od tega sveta,
      od tega kar ne razume in kar ne pozna,
      saj jo caka svet druga&
      Kako naj svarim jo, kaj recem ji v bran?

      [C]Boj se ljudi, ki ne[A] znajo jokati,
      ne[G] gledajo v oci in ne[D] znajo stisnit dlan!
      [C]Boj se mnozic, ki[A] mahajo s pestmi,
      so[G]ferjev s klobuki, n[D]abitih na volan!

      Vsaka zvezda na nebu zamizi,
      teta Luna prikima, se zasmeji.
      Pogasili smo vse luci,
      da nasa Eva lahko, pst! zaspi.